Včasih srečamo otroke ali odrasle, ki delujejo trdni kot skala. Ne pokažejo, da jih kaj prizadene; pogosto delujejo neomajno in samozavestno. Ravno ti posamezniki, ki nosijo masko ‘močne osebe’, so lahko v resnici najbolj nežni in čustveni.
Tudi sama sem se večkrat znašla v situaciji, ko sem bila deležna besed: “Odlično si to opravila, pa vendar ne bom te pohvalil/a, ti pa res tega ne rabiš.” Navidezna moč mi je pogosto prinesla občutek spregledanosti, kot da so moje čustvene potrebe manj pomembne. Ta občutek se je še bolj okrepil, ko sem dobila otroka, ki je v očeh drugih videti močan in samozavesten, zato se pogosto zgodi, da ga nihče ne vpraša, kako se počuti ali če potrebuje pomoč. Kot mama pa vem, da je v resnici zelo čustven in občutljiv.
Ko pride domov, se mu včasih prav na obrazu opazi, da ga je nekaj zmotilo ali prizadelo, čeprav se na zunaj trudi to prikriti. Po navadi takrat potrebuje več nežnosti in potrpežljivosti, da se odpre in izrazi, kaj ga muči. Če mu rečem kaj preprostega, kot je: »Zdiš se v redu, ampak morda ti nekaj ne da miru. Sem tukaj, če želiš povedati,« to pogosto pomaga, da se sprosti in zaupa, kaj ga v resnici skrbi.
To opažam v majhnih stvareh – kadar v šoli naleti na težavo ali ko ga nekdo prizadene, ne pokaže svoje bolečine, ker ne želi biti »šibek«. Zaradi te “navidezne moči” ga okolica včasih prezre, čeprav bi mu največ pomenilo, da ga nekdo opazi in ga vpraša, kako se res počuti.
Zakaj se nekateri skrijejo za masko moči?
Raziskave potrjujejo, da se otroci, ki jih okolje dojema kot močne, pogosto naučijo, da se njihova občutljivost spregleda. Prikrito trpljenje se lahko še poglobi, če okolica misli, da ne potrebujejo podpore, saj so navidezno »odporni«. Raziskava American Psychological Association poudarja, da ti posamezniki pogosto doživljajo visoko stopnjo notranjega stresa in tesnobe, saj se njihova občutljivost ne izraža navzven in ne dobi potrebne podpore.
Kako nuditi podporo ‘ta jakim’ posameznikom?
Ko otroku ali odraslemu, ki deluje močno, ponudimo priložnost za iskren pogovor, lahko postopoma razkrijemo njihovo resnično čustveno plat. Pomembno je ustvariti prostor, kjer je izražanje ranljivosti sprejeto in spoštovano. Preprosto vprašanje, kot je »Kako se res počutiš?« ali »Sem tukaj, če želiš govoriti,« odpira pot k čustveni podpori. Drugič, če otrok nekaj dobrega stori naj vam ne bo težko, tudi ‘ta gajsnemu’ reči – ‘Bravo, odlično si to opravil!’
IDEJA! Uporabite ogledalo čustev in opazovanje brez presojanja
Ko opazite, da otrok (ali odrasel) deluje, kot da je močan, a morda čuti drugače, uporabite metodo »ogledala čustev«, ki izhaja iz NLP-ja in se ujema z Montessori pristopom pozornega opazovanja brez presojanja. Namesto da ocenjujete ali svetujete, nežno opazujte in otroku vrnite njegova čustva z besedami, kot so:
- »Vidim, da si danes zelo osredotočen, a vseeno morda potrebuješ malo počitka.«
- »Izgledaš močan, a se morda počutiš, kot da si želiš več pomoči, čeprav tega ne pokažeš.«
S tem otrok ali odrasel začuti, da je varno biti to, kar je. Ogledalo čustev omogoča, da se posameznik ne počuti spregledanega, temveč priznanega – tudi s svojo nežno, ranljivo platjo.
Močni navzven, ranljivi znotraj. Pod plastmi trdnosti pogosto leži nežno, občutljivo srce, ki išče prostor, kjer bo lahko sprejeto takšno, kot je. Ne pozabimo, da resnična moč ni v trdni zunanjosti, ampak v tem, da se počutimo dovolj varne, da pokažemo, kdo smo – s svojo močjo in s svojo nežnostjo.
Naslednjič, ko boste “močni osebi” zastavili iskreno vprašanje: “Kako si?” in vas bo ta oseba le čudno pogledala, vedite, da ji je globoko znotraj srček veselo poskočil. Preverjeno 😉
Bravo za vas!
